Terapevtska masaža

Prvi zapisi o masaži so nastali že več tisoč let pred našim štetjem. Različne kulture in religije so skozi zgodovino oblikovale različne vrste masaž, ki se med seboj razlikujejo po načinu izvajanja, po namenu, ki ga želimo doseči, ali po tem, na katero tkivo želimo vplivati. Glede na to lahko govorimo o klasični terapevtski, prečni frikcijski masaži, masaži vezivnega tkiva in miofascialnih prožilnih točk itd. Ne nazadnje je pomembno tudi kdo izvaja masažo. 

Za izvajanje terapevtske masaže je potrebno poznavanje anatomije in fiziologije človeškega telesa, podrobno poznavanje funkcionalne anatomije mišic in kosti, zgradbo kože, delovanje krvnega in limfnega pretoka, živčnega sistema, prepoznavanje bolezenskih stanj in poznavanje vzrokov nastanka le-teh.

Program terapevtske masaže si oblikuje fizioterapevt sam glede na bolnikovo bolezensko stanje. Opazuje bolnikove odzive na masažo, sproti prilagaja moč, ritem in intenzivnost prijemov. V tem je pomembna razlika med terapevtsko masažo in drugimi vrstami masaž. Glavni cilji so doseči mišično sprostitev in izboljšati prekrvavitev. Masaža ne sme povzročati bolečin ali celo modric in oteklin.
 

Prečna frikcijska masaža

Je posebna tehnika masaže, ki se izvaja na poškodovanih mišicah, vezeh in kitah. Postopek zdravljenja teh tkiv se v telesu vrši z vnetnim procesom. Poškodovani del boli, je otekel, topel in omeji se gibljivost. V tkivo se vraščajo kapilare, kolagen, fibroblasti in ustvarja se brazgotina, ki pa nima enake elastičnosti in lahko še dolgo po poškodbi povzroča težave. Z globoko, prečno frikcijsko masažo pomagamo k bolj kvalitetnemu celjenju oz. zdravljenju strganih ali natrganih mišic, vezi in pri vnetih kitah (tendinitis).

Ročna limfna drenaža

Ročna limfna drenaža je nežna ročna tehnika , ki pospešuje delovanje limfnega sistema.

Limfni sistem ima svoj začetek v medceličnem prostoru in se končuje na stiku z venskim obtokom. Njegova naloga je izplavljanje odvečne medcelične tekočine  in ustvarjanje ravnotežja tekočin v medceličnem prostoru. Limfna tekočina je sestavljena iz beljakovinskih molekul, vode, poškodovanih celic in drugih odpadnih snovi.

Zaradi različnih vzrokov- poškodb, opeklin, operativnih posegov, slabega delovanja venskega obtoka - pride do zastoja te tekočine in nastane limfedem (oteklina). 

Limfostatičen edem nastane zaradi poškodbe limfnih poti in preobremenitve limfnega sistema, v primeru nezadostnega delovanja venoznega obtoka pa govorimo o limfodinamičnem edemu.  Drenaža je primerna odločitev v obeh primerih.

Z roko, z limfno drenažo, vstopimo v ta mikro kapilarni svet. Z zelo nežnim pritiskom v točno določenem zaporedju in ritmu naših gibov ter v pravi smeri pospešimo »utripanje« limfnih žil in s tem izboljšamo izplavljanje odpadlih snovi. 

Pri ročni limfni drenaži ne uporabljamo olj ali krem, pogosto pa je potrebna uporaba kompresijskih oblačil (nogavic, rokavic), ki vzdržujejo učinek drenaže.

Na začetku se izvaja  nekajkrat tedensko v obdobju treh , štirih tednov. Pri oteklinah, ki so dolgo trajajoče oz. kronične, pa se priporoča redno dreniranje.