Razumeti bolečino

Bolečina v križu je eden najpogostejših simptomov, ki privedejo v delovno nezmožnost. Pogostnost raste s starostjo in je močno povezana z neaktivnostjo, pri starostnikih tudi s spremljajočimi obolenji ali boleznimi, s padci in splošno slabostjo. Vse pogosteje pa postaja bolečina v križu ali hrbtenici  pereč problem tudi med mlajšimi.

Vzroke lahko najdemo v sodobnem načinu življenja, ki od nas neizprosno zahteva popolno predanost delu, istočasno pa postavlja visoke kriterije delazmožnosti. Okolje rajši sprejema  intelektualno spretne, psihično stabilne, mentalno zrele in fizično močne osebnosti. Ustvarjajo se razmere, ki zahtevajo veliko sedenja, neaktivnosti, po drugi strani pa prihaja do poškodb in preobremenitev zaradi pretiranega  stremljenja k zdravemu načinu življenja.  Nastopi konflikt, ki nemalokrat privede v stisko in stres, kar pomembno vpliva na dojemanje bolečine. 

Številne raziskave potrjujejo, da težave v mišično-skeletnem sistemu nastanejo zato, ker  naše telo ni bilo pripravljeno na zadano obremenitev.

Poznavanje in razumevanje problema bolečine v križu ali hrbtenici lahko močno vpliva na proces rehabilitacije. Bolečina v križu ni specifična bolezen, je simptom, ki izvira iz različnih struktur v spodnjem delu hrbtenice (vretenc, medvretenčnih ploščic, vezi, sklepov in obsklepnih struktur, mišic …) Vzrok so lahko poškodbe, vnetja ali pogosteje degenerativna obolenja. Izžarevanje bolečine v ledveni del pa lahko sprožajo tudi bolezni organov v trebušni votlini (visceralna bolečina).To kompleksno stanje združuje nociceptivne (bolečinske), senzorne (čutne) in emocionalne (čustvene) izkušnje, ki se pri posamezniku spreminjajo.

Vsaka bolečina je normalen odziv na dražljaj, ki ga naši možgani prepoznajo kot nevarnost. Vendar pa jakost bolečine , ki jo doživljamo ni nujno v sorazmerju s stopnjo prizadetosti tkiva. Pogosto radiološki izvidi ne pokažejo velikih sprememb v tkivu, kljub temu, da je simptomatika lahko zelo huda.

Kako in zakaj boli? Ko vzdraženost v živčnem nevronu doseže kritičen nivo, se sprožijo kemični procesi, ki omogočijo prenos sporočila  v možgane. Ti producirajo bolečino samo, če se odločijo, da smo v nevarnosti in po potrebi aktivirajo tiste sisteme (predvsem simpatični živčni sistem),  ki nas varujejo. Če bolečina vztraja, postane naš alarmni sistem vse bolj občutljiv, pošilja vse več dražljajev v obrambne mehanizme, ti so čedalje  bolj aktivni. Na problem začnejo vplivati  tudi naša razmišljanja in prepričanja. Pojavita se strah in anksioznost, ki lahko močno spremenita  tudi vključevanje v socialno okolje. Bolečina torej nastane kot obrambni mehanizem. Kadar traja dlje časa, postane naš vodnik, podredimo ji svoja razmišljanja  in popolnoma spremenimo način življenja.

Moderni model obravnave bolnikov z bolečino se ne ozira le na zdravljenje prizadetih struktur, pač pa sloni na biopsihosocialnem modelu razmišljanja.

Fizioterapevti smo sposobni s specialnimi znanji, ki sledijo svetovnim smernicam, zelo kompleksno obravnavati bolnike z bolečino v križu.

Na začetku procesa zdravljenja fizioterapevt opravi pregled, ki vključuje anamnezo, oceno stopnje bolečine, aktivne gibljivosti, mišične moči, motnje zaznavanja občutka in refleksov, itd. Poskuša ugotoviti, katere strukture so prizadete, kako bolnik reagira na svoje stanje in kako ga nastala situacija omejuje pri vsakodnevnih aktivnostih. Pregled vodi k postavljanju fizioterapevtske diagnoze. Bolnika povabimo k sodelovanju in skupaj postavimo jasen cilj, ki je usmerjen predvsem v izboljšanje omejene funkcije.

Uporabljamo različne metode in tehnike, s katerimi vplivamo na bolečino in druge simptome. V nekaterih primerih je morda potreben počitek, včasih pripravimo program specifičnih vaj, ki so individualno prilagojene, skoraj vedno pa želimo, da poskuša bolnik  počasi vplivati na svoje slabe navade.

Zelo pomembno vlogo pa imamo fizioterapevti pri edukaciji. Bolniku z bolečino v križu pojasnimo svoje ugotovitve, posredujemo mu dovolj informacij o tem, kaj se dogaja v  telesu, ga seznanimo z načinom obravnave, ki  jo bomo izbrali v njegovem primeru, in mu pokažemo načine, kako si lahko pomaga sam. Postane aktiven in enakopraven član tima v  procesu rehabilitacije. Razumevanje in  poznavanje situacije zmanjšujeta strah, ki je povezan z bolečino, s čimer lažje in hitreje dosežemo vrnitev bolnika v svoje delovno in socialno okolje.